Interview-Doc. dr. Marjan Smrke, sociolog |
V Vatikanu se je v začetku oktobra začela škofovska sinoda, ki bo v rimskokatoliško cerkev morda prinesla nekatere revolucionarne spremembe, kakršna je odprava celibata.
V Sloveniji pa na sprejetje čaka nov zakon o verski svobodi, s katerim naj bi postala ločnica med državo in cerkvijo manj izrazita. O dogodkih znotraj RKC smo se pogovarjali s sociologom doc. dr. Marjanom Smrketom.
V Vatikanu se je v začetku oktobra začela škofovska sinoda, na kateri naj bi obravnavali nekatera za katoliško cerkev zelo kočljiva vprašanja, kot sta odprava celibata in vloga žensk v cerkvi. Papež Benedikt XVI. je zbrane nagovoril tudi z zahtevo po ustreznem mestu boga v javnosti - kdor ne zagovarja javno svojih verskih čustev, ni strpen, je hinavec, ki želi imeti svet in svoje življenje v svojih rokah in ga Bog pri tem moti … Ali ni to napoved zahtev po večji vlogi cerkve v javnem življenju?
Tu gre za nadaljevanje razmišljanja, ki ga je zbudila nedavna italijanska razprava o navzočnosti razpel na javnih krajih, kot so javna oziroma državna šola, državni uradi itd. Italija je doživela "crucifixurteil", kakršen je zaznamoval sredino devetdesetih let na Bavarskem. Šlo je za vprašanje, ali naj se ta značilnost konfesionalne (verske) ali polkonfesionalne države, ki je bila v veljavi stoletja, ohrani ali naj se v imenu enakopravnosti državljanov glede verskih in neverskih prepričanj odstrani. Zakaj naj bi se namreč agnostiki, ateisti ali muslimani šolali pod simbolom prav določene vere? Ratzinger se je, sklicujoč se na nujnost javnosti vere, kajpak postavil na stran zagovornikov razpel v italijanskih javnih šolah. Pri tem je pokazal, da ga bolj zanima ohranjanje privilegijev kot enakopravnost. Zarekel se mu je tudi povsem poganski argument - da je v razpelih navzoč bog, je dejal.
Ob vprašanju razpel se tudi vidi, kako so nekatere države, ki jih nekateri zagovorniki procerkvenih sprememb v Sloveniji predstavljajo kot "države, za katerimi zaostajamo", dejansko same zaostale - ohranjajo ureditve, ki so v nasprotju s sodobnim pojmovanjem enakopravnosti verskih in neverskih nazorov. To se je na primer izrazilo med nastajanjem amsterdamskega sporazuma (Amsterdam Treaty) držav EU, ki je začel veljati leta 1999. V sporazumu je eno samo določilo v zvezi z religijami. Zapisano je, da EU spoštuje veljavne ureditve državno-cerkvenih odnosov v državah članicah. Indikativno je ozadje te izjave. Na pritisk domačih privilegiranih cerkva so jo izposlovale nemška, italijanska, avstrijska delegacija. Cerkve so se namreč ustrašile, da se bo s širjenjem EU in z vse bolj očitnim dejstvom, da gre za (ne)versko-nazorsko pluralno združbo, večal pritisk na države, ki imajo še vedno ohranjene nekatere značilnosti konfesionalnosti, da te odpravijo. Slovenija je v tem pogledu ne samo neproblematična, ampak bi se po njej morale zgledovati ravno tiste države, ki jih nekateri cerkveni ideologi predstavljajo kot vzorne.
Na sinodi naj bi razpravljali tudi o celibatu, ženskah v cerkvi, hkrati pa se stopnjuje pregon homoseksualno usmerjenih celibatnih duhovnikov iz RKC.
Sinoda se je komaj začela, trajala pa bo tri tedne. Če bi spremljali katoliške medije, kot je Radio Vatikan ali Družina, o njej ne bi izvedeli veliko. Kot vir informacij priporočam ameriško katoliško revijo National Catholic Reporter, ki je dostopna tudi na spletu. V skladu s pojavom amerikanizma, s čimer se misli na zaznamovanost ameriške katoliške cerkve s protestantsko kulturo, je revija bistveno bolj odprta in polemična. Po tej poti zvemo, da je za vatikanskimi zidovi precej razburljivo. Zelo odkrito se debatira o krizi duhovniškega poklica in o možnosti delne ali splošne odprave celibata kot o rešitvi tega problema. V katoliškem svetu ponekod en duhovnik servisira do 15.000 vernikov. Pomislimo: če jih pride k nedeljski maši tretjina in če k obhajilu pristopi polovica prisotnih, mora duhovnik hostijo razdeliti 2500 ljudem, to pa je tako rekoč nemogoče. Leta 1978 so v povprečju na enega duhovnika našteli 1797 vernikov, leta 2003 pa jih je bilo že 2677. Ne zaradi rasti števila katoličanov, temveč predvsem zaradi upadanja zanimanja za duhovniški poklic. Ker je razlog tudi celibat, nekateri predlagajo odpravo obveznega celibata. V polemiki z beneškim kardinalom Scolo je bil posebej odločen melkitski patriarh Laham, ki trdi, da celibat ni izvirna krščanska doktrina. Sam bi pritrdil njegovemu mnenju in ga zaostril: celibat je poganska prvina v katolicizmu. Gre za starodavno pojmovanje, da je treba nekaj žrtvovati, da bi udobrovoljili bogove. Kot vestalke v starem Rimu naj bi bili duhovniki devičniki. Nekateri predlagajo, da bi uvedli nadomestne duhovnike. To so tako imenovani veri probati, vzorni zakonski možje, ki bi smeli opravljati duhovniške funkcije. Še pomislijo pa ne na žensko duhovništvo, ki je praksa vseh protestantskih cerkva. Tako se ravno te dni v anglikanski cerkvi, ki ni posebej liberalna, razmišlja o prvih škofinjah.
Ravno anglikanska cerkev je izmed vseh protestantskih cerkva najbližje katoliški cerkvi. Navsezadnje smo zasledili, da skupaj usklajujejo nekatere verske dogme. Najbolj konservativni anglikanski duhovniki, še posebej tisti iz Nigerije in Južne Afrike, kjer je anglikanska cerkev zunaj Velike Britanije najmočnejša, pa ob radikalnih reformah grozijo, da bodo prestopili v katoliško vero.
V anglikanski cerkvi je bila prva duhovnica, pastorka, posvečena šele pred desetimi leti. Odzivi so bili dvovrstni. Liberalni tokovi, anglikanska cerkev je sicer precej razvejena, so bili nad tem navdušeni, konservativni pa so izrazili bolj ali manj ostro nasprotovanje. Mnogi so celo protestno prestopili v konservativnejšo katoliško cerkev. Zdaj se ta igra ponavlja. Pol šolajočih se za anglikanskega duhovnika v Angliji je dandanes žensk. Zato naj bi dozorel čas za prvo škofinjo, odzivi pa so enaki kot v preteklosti. Nekateri so za, drugi nasprotujejo. Ironija je, da zagovorniki strožje tradicije prihajajo iz držav, ki so bile nekoč kolonizirane in ob tem še pokristjanjene. V nekdanjo kolonialno metropolo prihajajo misijonarit in blažit posledice krize duhovništva, ki v Britaniji pesti anglikansko in katoliško cerkev. To seveda nakazuje, da celibat (tega v anglikanstvu ni) ni njen edini vzrok.
Kljub pomanjkanju duhovnikov pa je Vatikan napovedal, da bo iz semenišč izgnal vse, ki imajo homoseksualna nagnjenja. Prav tako naj bi odpustili vse tako imenovane celibatne homoseksualne duhovnike. Ogorčeni odzivi so prišli iz ZDA, češ kaj se gredo, saj je RKC zavestno tolerirala duhovnike s homoseksualnimi nagnjenji. V ZDA naj bi jih bilo skoraj tretjina. Ali ni to malce nenavadno početje ob pomanjkanju duhovniškega kadra?
Vprašanje homoseksualnosti in duhovščine je velika tema. Protestanti tu spet prednjačijo. V nekaterih cerkvah poznajo istospolno poroko (pa tudi ločitev) in odkrito gejevske duhovnike. V katolicizmu je zdajšnji boj proti homoseksualnosti med duhovščino, morda je zgolj navidezen, povezan predvsem s pedofilskimi aferami, ki jim ni in ni konca. Sprva je bila v ospredju bostonska škofija, zdaj javno secirajo mrežo prikrivanja, ki je delovala v philadelphijski. V veh ZDA so v zadnjih 50 letih našteli na tisoče žrtev. Vpleteni so približno 4 odstotki katoliških duhovnikov, to pomeni, da je ta pojav nadsorazmeren pojavu v celotni populaciji. Če je tako, je smiselno razmišljati o povezavi med poklicem in takšno usmeritvijo. Obstaja več teorij. Ena pravi, da naj bi se ljudje, ki so v puberteti začutili taka nagnjenja, odločili za katoliški duhovniški stan v upanju, da se bodo v okvirih stroge katoliške doktrine lažje brzdali. Druga teorija pravi, da so se odločili za duhovništvo, ker so v njem videli prepričljiv alibi ali krinko za to, kar naj bi počeli. Tretji spet pravijo, da je ravno spolna represivnost katoliške cerkve s celibatom vred tista, ki človeka vodi v skrenjene, nelegalne oblike spolnega izražanja.
Ali ni razkritje številnih pedofilskih afer znotraj katoliške cerkve v ZDA posledica tega, da lahko v ZDA žrtve iztožijo visoke odškodnine? Drugje po svetu žrtve raje molčijo, kakor da bi se javno izpostavile.
To gotovo ni nepomemben dejavnik. Ob tem pa je še kaj drugega. Širša protestantska kultura je v teh aferah tudi našla svoje zadoščenje. Gre za religijski trg, in če se neka cerkev kompromitira, ima konkurenca večje možnosti.
Eden od ciljev sinode naj bi bil tudi boljši medverski dialog. Toda RKC uspešno komunicira le z anglikanci in pravoslavci, s protestanti že težje. V zadnjem času pa so v Vatikanu precej nenaklonjeni islamu. Papež Benedikt XVI. je nedavno sprejel italijansko pisateljico Oriano Fallaci, ki velja za najbolj zavzeto sovražnico islama na Apeninskem polotoku. Tudi v Sloveniji je RKC precej nasprotovala gradnji islamskega centra v Ljubljani.
RKC je institucija, ki je zelo hierarhična, večnadstropna. Na eni ravni se lahko zavzema za nekaj, na drugi za nekaj drugega. Čez čas se nato lahko sklicuje na tisto stališče, ki jo postavlja v ugodnejšo luč. Tako smo bili v Sloveniji priča zelo angažiranemu delovanju nekaterih deklariranih katolikov proti mošeji. Mihael Jarc, denimo, je svoj predvolilni politični nastop gradil na prečrtani džamiji. Hkrati pa se je znal kakšen katoliški teolog jasno zavzeti za muslimane. Vmes je bil nadškof Rode, ki je - ne da bi izrazil solidarnost z muslimani - izrazil mnenje, da je to vprašanje stvar države, kar drži. Ob tem nastaja občutek, da se RKC zavzame za neko človekovo pravico po tem, ko je jasno, da je do njene uresničitve še dovolj praktičnih ovir.
Katere vere pa so resnično tiste, s katerimi skuša Vatikan doseči dialog ali pa morda ponovno združitev?
Združevanje je nekaj, česar mi ne bomo dočakali. Je pa razdeljenost vir stalnih zadreg. Lahko se je na Brezjah sestati s hrvaškimi katoličani, ker so katoličani, in reči "politiki, zgledujte se po nas", kaj drugega je pa že težje. V takšnem stanju je nekaj vsaj sklicevanje na dialog. Da pa bi doživeli dejansko združevanje protestantov ali pravoslavcev s katoliki, bi se moral nekdo odpovedati svojemu bistvu.
Kako bi primerjali pokojnega in sedanjega papeža? Če nekoliko karikiram, se zdi, kot če bi v nekdanji Jugoslaviji Kardelj, če bi bil še živ, zamenjal Tita po njegovi smrti. Vrhovni ideolog je zamenjal ljubljenega vodjo. Zakaj so na konklavu precej soglasno za papeža izbrali kardinala Ratzingerja?
Zbor kardinalov je v veliki večini izbral prejšnji papež. Izbrani so bili po večini konservativci in pričakovati je bilo, da bodo izbrali konservativca, človeka, ki bo ohranil kontinuiteto. Ne bom rekel, da je bil "Kardelj" pričakovana izbira, ni pa bil presenečenje.
Se bo politika Vatikana sploh kaj spremenila? Zdi se, da so ravno zaradi izpada omembe krščanskih vrednot iz ustave EU v Vatikanu napovedali ofenzivo za večjo vlogo RKC v javnosti.
Politična realnost je, kakršna je. Domet take "ofenzive" je omejen in dvorezen. Katoličani v Evropi, če je to prostor med Atlantikom in Uralom, sestavljajo 31 odstotkov prebivalstva in so pri tem notranje precej raznoliki. Med katoličanom A in katoličanom Ž je v številnih pogledih večja razlika kot med povprečnim katoličanom in povprečnim ateistom. Največ je v Evropi ateistov, saj jih je 33 odstotkov. Kakšnih 15 odstotkov je pravoslavcev, 12 odstotkov raznorodnih protestantov itd. Tu so še muslimani, ki so v povprečju 12 let mlajši od povprečnih Evropejcev, kar nakazuje njihovo bodočo rast. Skratka, ni verjetno, da bi RKC ob taki strukturi, ob množici protestantsko-sekularnih držav in ob katoliško-sekularni Franciji lahko izposlovala posebne ugodnosti takšne vrste. Največ, kar lahko doseže, je ohranitev sedanjih privilegijev v nekaterih "katoliških" državah in vzpostavitev teh v tistih tranzicijskih državah, ki so to - v prepričanju, da s tem lovijo "Evropo" - pripravljene storiti.
Letos je bilo v Koelnu mega srečanje mladih katolikov, takšna srečanja pa RKC pogosto uporablja v propagandne namene, češ, poglejte, kako smo še vedno priljubljeni, močni in množični. Hkrati pa se zdi, da je šlo le za katoliško različico množično obiskanih pop ali rock koncertov.
RKC je impozantna organizacija, marsikdaj pa je impozantnost le poza. Po podatkih evropske raziskave vrednot izpred petih let se za katoličane šteje le 21,5 odstotka Nemcev. Številka še nikoli ni bila nižja. Še nikoli ni bilo relativno manj duhovnikov. Med najmlajšimi katoličani je položaj še kritičnejši. Večina mladih Nemcev, ki se štejejo za katolike, ne verjame v osnovni nabor katoliških dogem. To je realnost, s katero se mora spoprijeti RKC. Se tega zaveda? V intervjuju, ki ga je imel Benedikt XVI. nekaj dni pred Koelnom, je trikrat zanikal, da bi bil katolicizem nekaj postanega in neprimernega za mlade. Kot da ga preganja ravno misel, da je morda res postan. Za kritične opazovalce je zadrega, v kateri se je znašel katolicizem, še hujša. V medkrščanskih primerjavah je katolicizem videti kot poganska različica krščanstva, s figuro papeža vred. Nakazujejo se sociološke prisile, po katerih se bo moral depoganizirati. Po protestantskem zgledu. Katolicizem ni monoteistična religija. Časti se Jezus, časti se Marija, kot kažejo raziskave, sta v ospredju čaščenja, šele nato je na vrsti bog. Tu so še svetniki kot "priglihe ajdovskih (tj. poganskih) malikov", kot je dejal Trubar. Potem pa je tu še papež. Papež s prvotnim krščanstvom nima nič skupnega. Uveljavil se je kot križanec rimskega cesarja, ki so ga po božje častili, in rimskega škofa. Marija, pod katere zaščito naj bi Slovenci živeli po zamislih škofa Krambergerja, kar je svojevrstna pootročenost, je v krščanstvo preoblečena poganska boginja "bogorodica". Protestantizem je krščanstvo, ki se je depoganiziralo. Zavrnil je celibat, ki je poganska vrlina, zavrnil je čaščenje papeža, zavrnil je čaščenje malikov oziroma svetnikov. Čaščenje "svetega očeta" je za marsikoga problematično tudi z vidika evangelijev. Zapisano je: "Nikogar na zemlji ne kličite 'oče'." Seveda ne vemo, kdo je to dejal, čeprav je pripisano Jezusu. Vsekakor pa je misel pametna. Opozarja, da moramo odrasli ljudje živeti odraslo, ne pa v zavetju nekih svetih očetov in mater, boginj.
Spremembe se na tem področju dogajajo tudi v Sloveniji. Slovenija naj bi dobila nov zakon o verski svobodi. Pred časom pa je bila izpeljana tudi menjava v vodstvu RKC, ko je nadškofa Rodeta zamenjal nadškof Uran. Zaznate kakšne vidne spremembe? Sicer pa ima nadškof Uran drugače od svojih predhodnikov nekoliko okrnjeno vlogo, saj ga niso imenovali na čelo Slovenske škofovske konference, ki je nekakšna slovenska cerkvena vlada.
Vsekakor je ozračje boljše, kot je bilo za časa Rodeta. Ena temeljnih značilnosti prejšnjega nadškofa je bila žaljivost, kar ni lastnost sedanjega nadškofa. Lahko pa ugotavljamo, da zahaja s svojimi sicer redkejšimi javnimi nastopi v podobna protislovja kot njegov predhodnik. V velikošmarnski pridigi je pridigal proti pohlepu, potrošništvu, prav tiste dni pa smo brali, da njegovi operativci tankovestno izračunavajo stomilijonske zamudne obresti, ki naj bi jih Slovenija plačala RKC zaradi prepočasne denacionalizacije, kar je v izostanku pripravljenosti na kompromise tudi izraz pohlepa.
Svojevrsten cerkveni pohlep se vidi tudi v predlogu novega zakona o verskih svoboščinah, ki ga je pripravil urad za verske skupnosti. Država naj bi duhovnikom tako kot kulturnim delavcem plačevala socialne in druge prispevke. Ali ni moralno sporno, da ustanova, ki ima v lasti veleposesti, finančne in gospodarske družbe, od države za svoje uslužbence terja enak status, kot ga imajo samostojni umetniki, ki so odvisni zgolj od samih sebe?
RKC je vse bolj poslovno-ideološka korporacija, ki se v delu svojih aktivnosti še sklicuje na nekaj, kar naj bi bilo sveto. Zmes vsemogočih poslov, delnic in ideologije spomni na Kocbekov opis katoliške cerkve v spisu o španski državljanski vojni. Kako že gre? Povsod - v parobrodnih družbah, v ladjedelnicah ... ima cerkev svoje kapitalske vložke.
Vi ste preučili oba predloga novega zakona, tako imenovani Šturmov zakon urada za verske skupnosti in tistega, ki ga predlaga poslanec LDS Aleš Gulič. Kateri je po vašem mnenju ustreznejši?
Guličev predlog je za dve kategoriji boljši. Je pravi pravniški biser in bi bil lahko zgled številnim državam v EU ali zunaj nje. Seveda bi se ga marsikje ustrašili. Z vsemi argumenti in samozavestjo bi ga Slovenija lahko navzven predstavljala kot nekaj vzornega. Ker je tak, kakršen je, nima veliko možnosti. V protiintelektualnem razpoloženju, kakršno se plazi po Sloveniji, najbrž ne bo dočakal niti prave javne predstavitve. Vsekakor: če bi bil sprejet, bi šel brezjanski Mariji prižgat svečo! Šturmov predlog, ki mu dobro kaže, pa je poln protislovij, nejasnosti in izostankov. Izhaja se iz zavajajoče izbire med negativno in pozitivno ločenostjo države in cerkve. To je tako, kot če bi nam v gostilni ponudili ledeno ali vrelo juho. Pameten gost bi zahteval primerno ogreto. Predlog pa v tej zavajajoči dilemi seveda navija za "pozitivno" ločenost. Kje so temeljna protislovja? Četrti člen določa, da je država glede religije nevtralna. Hkrati pa je temelj celotnega zakona opredelitev religije oziroma verskih skupnosti kot splošno koristnih. Tu se država že opredeljuje, čeprav se ne bi smela. Ali je religija nasploh ali ta ali ona cerkev koristna, je v razmerah ločenosti v pristojnosti državljana, ne države. Če so verske skupnosti (a priori) opredeljene kot družbeno koristne, zakaj se potem manjšim verskim skupnostim postavljajo različne časovne in številčne omejitve. Stare naj bi bile deset let, imele pa naj bi sto članov, če se hočejo prijaviti. S tem se vendar odlaga še več splošne koristnosti. Po teh merilih se ne bi mogla registrirati niti Jezus z dvanajstimi apostoli niti Mohamed s 70 svojimi prvimi privrženci, kaj šele Buda, ki je imel sprva le dva. Ena zanimivih nejasnosti je zahteva po spoštovanju verskega prepričanja staršev pri vzgoji otrok. To nejasnost vsebuje tudi Guličev predlog. To bi namreč lahko razumeli tudi takole: verska skupnost mora spremeniti svojo katehezo, verouk, tako, da bo ta v skladu s prepričanji staršev. Zdaj namreč ni. Če naj bi pri vzgoji otrok odločalo prepričanje večine slovenskih katoliških staršev, potem pri verouku ne bi smeli več poučevati o peklu, vicah, nebesih, hudiču, Marijinem devištvu, celo boga bi morali predstavljati drugače. O kontracepciji, predzakonski spolnosti, kar - pozor, poslanke in poslanci! - cerkev šteje za zlo in greh, bi ne smeli več govoriti, kot govorijo, temveč v skladu s prepričanji katoliških staršev, ki so tu bolj sekularna ali bolj protestantska kot katoliška. Veliko je izostankov. Cerkev naj bi bila oproščena plačevanja davkov za svoje storitve, dokler se ne ukvarja s pridobitno dejavnostjo. Vendar ni nič določenega, kako to nadzirati. Guličev zakon to jasno določa.
Kaj pa šola?
Tu je najbolj vpadljiva čudaška zahteva, da morajo šole urnik prilagoditi verouku do velikega šmarna, 15. avgusta (intervjuvanec se sklicuje na predzadnjo različico zakona). Pisec zakona tako državi pripisuje svoj pogled o večvrednosti verouka v primerjavi s šolskim poukom. To je spet v neskladju s 4. členom, ki pravi, naj bo država do verskih oziroma neverskih opredelitev nevtralna. To bi bilo v nasprotju z ločenostjo cerkve in države in tudi v nasprotju s splošnim prepričanjem Slovencev, ki bolj cenijo šolstvo in šolo kot cerkev in vero. V nasprotju z ločenostjo države in cerkve je zamisel, da bi bili katoliški duhovniki uslužbenci države v policiji, vojski, zaporih … Guličev predlog to rešuje bistveno bolj čisto. Čisto, ne pa "negativno".
Vikarji in zaporniški duhovniki naj bi po novem postali državni uradniki?
Pri upravičevanju tega se zabrisuje razlika med omogočati in financirati. Država je dolžna omogočati stik zapornika s predstavnikom verske skupnosti. Vendar to ne pomeni, da mora država te stike financirati. Tu naletimo na simptom pojava, ki je v sociologiji religije dobil ime leni monopol. Nekdaj monopolne, večinske cerkve se v iskanju finančnih virov obračajo na državo, ker so bile tega navajene, morale pa bi se opirati na vernike. Namesto da iščejo zakonske finančne obvode, bi morale mobilizirati svoje vernike. Ti so (moralno) dolžni duhovnikom, ki zanje opravljajo različne storitve, omogočiti dostojno življenje.
Katoliška javnost, še posebej moralni teolog Ivan Štuhec, je poudarjala, da so tudi oni davkoplačevalci in da mora država misliti tudi nanje.
To je nekorektno. Štuhec se dobro zaveda, da ta argument ne drži. Ker pa se zaveda, da med naivnimi ljudmi vedno vžge, ga ponavlja. Kakor verni ne financirajo tistih potreb nevernih, ki so primerljive z verskimi potrebami vernih, tudi od nevernih ni pričakovati, da bodo financirali verske potrebe vernih. Frizerju plača tisti, ki se je dal postriči, ne tisti, ki gre ravno mimo.
Lakomnost RKC se kaže v tem, da je ob denacionalizaciji slovensko javnost prepričevala, da potrebuje svoje nekdanje premoženje vrnjeno v naravi, da bi lahko s tem pokrila vse svoje finančne potrebe. Kljub temu pa se zdaj hoče polastiti še davkoplačevalskega denarja za financiranje duhovščine.
RKC seveda potrebuje sredstva za svoje delovanje, pomembno pa je, kako do njih pride, ne da bi se kršilo načelo ločenosti. Nadškof Rode je upravičeval zahtevo po vračanju premoženja in veleposesti, ki se mu je pred 25 leti zdela vprašljiva, z argumentom: ko to dobimo nazaj, bo zadoščeno našim potrebam. Nekaj dni po tem, ko je zakon potrdil vračanje veleposesti cerkvi, se je začel oglašati, da bo treba začeti reševati nerešena finančna vprašanja cerkve z državo. Tako imenovano vračanje posesti je tudi moralno vprašljivo. Posest je bila pridobljena leta 1004, ko je bila cerkev organizacija, ki je pridobivala posesti s ponaredki. Takrat je bila na vrhuncu svoje zlo-uporabe Konstantinova darovnica, ki je bila ponaredek, kar dandanes priznava tudi sama cerkev. Če bi Italija RKC danes "vrnila" posesti, ki jih je nacionalizirala v 19. stoletju, bi je ne bilo več. No, bila bi, vendar za tretjino manjša.
Ali ni bil celibat uveden ravno zato, da se cerkveno premoženje ne bi delilo z dedovanjem? Kdaj točno je bil uveden?
To je bil eden izmed razlogov. Celibat je bil uveden postopno. Prva štiri stoletja ali pet stoletij so bili papeži poročeni. V 10. in 11. stoletju z Gregorjem VII. pa se je uzakonil celibat.
Ampak kasnejši papeži, recimo Aleksander VI., so imeli potomce. Aleksander VI. je imel devet otrok.
"DC 9" (dece devet). Devet znanih. Celibat je bil nekaj stoletij pesek v oči.
Ali ni RKC po rošadi oblasti v Sloveniji postala precej pogumnejša? Eden izmed vodilnih ideologov slovenske RKC Drago K. Ocvirk v svojih komentarjih posredno ali neposredno razglaša, da je ločitev države in cerkve po francoskem zgledu preživeta.
Katoliški ideologi bi pač radi ustvarili vtis, da Slovenija za nečim zaostaja, da je črna ovca evropskega prostora. Sam poudarjam, da je dejansko stanje prav nasprotno in da naj ne bo sploh nikakršna ovca. Slovenija, kar zadeva državno-cerkvene odnose, v tranziciji ni bila v ničemer problematična. Pač pa so bile na seznamu držav kršiteljic verske svobode ravno države, ki jih Ocvirk navaja kot zgled, Italija, Avstrija, Nemčija in še katera.
Cerkev je dobila nov zagon z referendumom o RTV Slovenija. Najbrž je prav njeno agitatorstvo povzročilo, da so na referendumu zmagali zagovorniki novega zakona. Ti so dobili največ glasov v ruralnih delih Slovenije, kjer je RKC tradicionalno najmočnejša.
Politična intervencija RKC, kakršna je bila intervencija škofov Krambergerja in Stresa, je v slovenskih razmerah zelo kočljiva in tvegana. Po željah teh, ki jo sprožijo, učinkuje le pri nizki volilni udeležbi. Če bi bila volilna udeležba 5 odstotkov višja, bi zakon padel iz istega razloga, iz katerega je najbrž zmagal. Zaradi podpore RKC. Ta lahko razpolaga z glasovi kakšnih 15 odstotkov politično vodljivih vernikov. Drugi pa so pri odločitvah avtonomni in zavračajo takšne dejavnosti RKC. Še ena gromovniška cerkvena obsodba nasprotnikov medijskega zakona bi najbrž mobilizirala dovolj protiklerikalne javnosti, da bi zmagali nasprotniki zakona. Sicer pa je od ustanove, ki človeštvu pripisuje izvirni greh, take nastope kar pričakovati. Pričakovati gre, da bo medije ves čas obtoževala takšne ali drugačne krivde ali grešnosti. To je cerkveni način delovanja - obtožuj, zbujaj občutek grešnosti in vladaj. Ko mediji naletijo na takšne kritike, morajo paziti, da tistega, kar zavrnejo na zavestni ravni, to so neutemeljene kritike, ne sprejmejo na podzavestni ravni. V obliki kakšne avtocenzure ali podobnega. Opaziti je, da je ravno RTV Slovenija občasno klonila. Namesto da bi v skladu z javnostjo medija novinarji govorili o papežu ali poglavarju rimskokatoliške cerkve, so govorili o svetem očetu. Celo v športnem uredništvu so se enkrat izrazili tako. Takšno imenovanje je primerno za verski spored na javni televiziji, ni pa primerno za poročila, ki so namenjena vsem. Gre namreč za tako imenovane invazivne besede. Ko jih uporabiš, se že spremeniš v propagandista ideologije, iz katere izhajajo. Tudi ob kritiki medijev so se cerkveni govorci ujeli v dvoličnost. V vseh teh mnenjih, ki so bila poudarjena v kritiki - da je premalo demokratičnosti, pluralnosti, odprtosti -, so najbolj problematični ravno cerkveni mediji. Družina je zaprta kot albanski bunker. Praznovala je 50 let in v tem času bralcem ni predstavila enega samega človeka, ki misli bistveno drugače. Pripominjali so tudi, z nadškofom Uranom vred, da je v medijih preveč nasilja. Toda saj RKC brez njega propade. Nasilje je konstitutiven del vsake katoliške maše. Če bi odstranili človeka na mučilni napravi, kar je bilo razpelo v rimskih časih, drama, imenovana maša, odpade. To cerkveno obsedenost z nasiljem je Frank Zappa ironiziral s pomislekom: še dobro, da Jezus ni končal na električnem stolu, ker bi sicer po stenah cerkva in ljudem okoli vratov viseli električni stoli. Tudi Biblija sama je polna nasilja. Ne poznam nobene knjige, ki bi bolj spominjala na človeški National Geographic. Nekatere krščanske cerkve, zavedajoč se tega, zato zahtevajo ponoven premislek o bibličnem kanonu. Cerkvi Univerzalno življenje se zdi svetost nekaterih bibličnih poglavij vprašljiva; predvsem tistih poglavij, ki so zaznamovana z nasiljem. Najbrž se bo dalo o tem kaj več povedati v letu Biblije (2007), ki ga napovedujejo.
Eden od glavnih očitkov RKC javni RTV Slovenija je bil, da je neprimerno poročala o papeževi smrti.
Sam mislim, da je RTV Slovenija tedaj v marsičem pretiravala. Ne samo v minutaži, ki mu je rastla že mesece prej, ampak v smislu čezmerne zastopanosti apologetskih stališč. Uveljavil se je vprašljiv vzorec, da v takih oddajah nastopijo dva ali trije bojevniki iz vrst RKC in eden ali dva z laične strani.
Ena glavnih sprememb v slovenski RKC je tudi nastanek novih oziroma razpad starih škofij. Mariborska škofija, ki se zdi trenutno najvplivnejša v Sloveniji, saj iz nje izhajajo glavni ideologi slovenske RKC, škofa Kramberger in Stres pa Ivan Štuhec, tudi Drago Ocvirk izvira od tam, naj bi razpadla na murskosoboško, celjsko in mariborsko škofijo. Se bo s tem njihova moč še okrepila?
Delitve škofij je treba opazovati v luči nagrajevanja in spreminjanja razmerij moči med strujami v krajevni cerkvi, še bolj pa v luči krize RKC. V Latinski Ameriki, kjer je na milijone vernikov prestopilo v protestantsko vero, v največji katoliški državi Braziliji na primer je že 20 odstotkov protestantov, so se odzvali tako, da so ustanavljali številne nove škofije. S tem so nagradili nekatere ljudi in kraje. To začasno poživi dogajanje.
Zahteve po večji vlogi cerkve v družbi pa nekako izpodbijajo temeljna določila 2. vatikanskega koncila, saj so v šestdesetih letih skušali približati cerkev sodobnim tokovom v svetu in določiti mejo med državo in cerkvijo.
Malce prezgodaj je, da bi opredelili pontifikat zdajšnjega papeža. Opaziti je pojave, ki kažejo, da je koncilski duh v zatonu, hkrati pa opazujemo pojave, ki kažejo v drugo smer. Papež se recimo sreča z Oriano Fallaci, ki nasprotuje dialogu z islamom, kar bi bilo protikoncilsko, sprejme pa tudi Hansa Kuenga, ki razmišlja v hiperkoncilskem duhu oziroma terja nov koncil. Na eni strani papež izstreli kakšno izključujočnost, na drugi pa razpravlja o odpravi celibata. Če se pri politikih čaka sto dni, bi pri cerkvenih politikih lahko čakali tristo dni.
Gregor Cerar
http://www.mladina.si/tednik/200541/clanek/slo-intervju--gregor_cerar/ |
|