Kaj bi Slovenci brez protestantov!


21. oktober 2002



Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine; saj je prava sramota, kako se vse povsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec!
Iz Trubarjevega pisma Adamu Bohoriču, 1. avgusta 1565

Glede na to, da se naše vključevanje v Evropsko unijo bliža s sedemmiljnimi koraki, bi ne bilo odveč, če si pogledamo, v kakšnem svaštvu so si naši novi sorodniki glede demokracije. Na prvi pogled so Evropejci naravnost zaljubljeni v demokracijo, saj je za kar 86 % državljanov Unije demokracija dober politični sistem. Vendar pa z demokratičnimi vrednotami le ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. Kar 20 % Evropcev podpira zamisel o vladi, ki bi jo vodil "močan mož, ki se ne bi ubadal ne s parlamentom ne z volitvami". In to še ni vse. 44 % povprašanih je mnenja, da bi bilo najbolje vladno politiko prepustiti kar ekspertom. Drugo znamenje demokratične krhkosti je zaupanje, ali bolje rečeno nezaupanje do parlamenta. V zadnjih dvajsetih letih je to zaupanje splahnelo z 42 na pičlih 38 %. Z izjemo Danske se na parlamentarnih volitvah v vseh državah članicah volilci in volilke vse manj in manj udeležujejo volitev. Če gremo preskušat demokratičnega evropskega duha, bomo naleteli na nova razočaranja. Večina evropskih posameznikov same sebe ocenjujejo kot strpne in odprte do drugih. V resnici pa vse teže in teže sprejemajo vse tiste, ki jim - po domače - grejo na živce. Glede tolerance je načelno presenetljivo malo rasizma in ksenofobije. Samo 14 % Evropcev ne bi hotelo imeti za sosede tujce in ljudi druge rase. V praksi pa je seveda drugače. 35% ne bi v svoji soseščini prenašalo Romov, 46% ne bi hoteli za sosede alkoholikov in 55 % ne bi trpeli narkomanov. Kar se pa tiče nezaposlenosti, se Evropcem zdi samo po sebi umevno, da bi se v primeru naraščajoče brezposelnosti na cesti prvi znašli prišleki. Kar seveda ni v pravem sozvočju s samo idejo demokracije. Mirno lahko rečemo, da Slovenci glede tega mislimo zelo podobno. Seveda pa so med državami velike razlike. Skandinavci in Nizozemci veliko dajo na parlament, hkrati pa zavračajo filozofijo: Najprej naši. Na Irskem, v Grčiji in Avstriji pa je prednost "naših" tako rekoč plebiscitarna.

Evropske države lahko torej delimo na liberalne in na tiste, kjer državljani pričakujejo, da bo zanje poskrbela mati država. V Nemčiji, Franciji in na Švedskem, denimo, večina meni, da mora vsakdo poskrbeti zase in da morajo brezposelni sprejeti vsako službo, ki je na voljo, drugače naj bi izgubili pravico do denarnega nadomestila. V Grčiji, Španiji in Italiji pa je večina prebivalstva prepričana, da mora država poskrbeti za vsakega posameznika. Zadeva ima seveda tudi politično konotacijo. Levo usmerjene stranke so bolj naklonjene socialnemu gospodarstvu, desne pa liberalni ekonomiji. (Mimogrede, kaj bodo na to rekli tradicionalni volilci LDS?) Odgovor je že tu, tako rekoč kot kapljica rose na dlani. V marsikateri evropski državi je večina volilcev zmerno levo ali socialdemokratsko opredeljenih, obenem pa podpirajo liberalno ekonomijo. Od Švedske in Nizozemske prek Nemčije do Avstrije. Saj ne mislite resno, da ima Schroeder srce na levi strani.

Kakorkoli obračamo, ostajata trdno zakoličeni dve dejstvi. Individualizem se širi po Evropi. Ne sicer kot stepni požar, a vseeno neustavljivo. Obenem pa so nacionalne kulturne razlike trdno vsajene v glavah in še kje drugje. Ena najbolj frapantnih sprememb se je zgodila v odnosu do istospolno usmerjenih. Leta 1981 je 44 % Evropejcev v celoti obsojalo homoseksualnost, leta 1999 je bilo takšnih samo še 24 %. Predvsem je prišlo do jasne delitve na zasebno in socialno življenje in v zvezi s tem do višjega praga tolerance.

V celotni Evropi nedvomno narašča individualna avtonomija, vendar pa so razlike še vedno zelo velike, in sicer gre za prelomnico Sever ? Jug, za opozicijo med protestantskimi in katoliškimi deželami. Severni Evropejci s protestantsko tradicijo so neprimerno bolj liberalni do navad in običajev kot njihovi južnjaški in mediteranski sosedje. Spet spolna usmerjenost. Polovici Švedov se zdi homoseksualnost popolnoma normalna zadeva, zaradi katere si ni treba beliti glave, medtem o je glede tega strpnih le 10% Ircev in 14% Italijanov. Kulturne posebnosti in verske matrice v različnih evropskih državah imajo še zmerom močan vpliv na vrednote in vedenje, kar seveda zavira homogenziacijo evropskega kontinenta. Protestantski in nordijski Evropejci ? kamor sodijo tudi Nizozemci, ne pa Angleži ? niso samo liberalnejši od južnih katoliških sosedov, ampak imajo čisto drugačen odnos do družbe, odnos, ki ga ni načela vsesplošna družbena permisivnost. Individualizacija je ohranila močno civilno kulturo in močan občutek pripadnosti kolektivu, ki je povsem drugačen od katoliške tradicije. Predvsem gre za zaupanje do soljudi, obenem pa tudi za zaupanje do državnih in družbenih institucij. Tu ne gre več za versko pripadnost, ki je pri Skandinavcih prejkone šibka, ampak za znamenito Webrovo Protestantsko etiko. Knjigo si lahko preberete v zelo dobrem slovenskem prevodu. Toplo priporočam. Ampak to je že druga zgodba.


Jaša L. Zlobec


http://www.mladina.si/tednik/200242/clanek/zlobec42/, dostęp: 30 marca 2006